Približno štiri mesece je trajalo, da so ljubitelji košarke, natančneje navijači Uniona Olimpije, videli prve otipljive rezultate dela Jureta Zdovca. Ta je ob svojem prihodu na mesto prvega trenerja (zamenjal je odstopljenega Aleksandra Đikića) napovedal, da bo ključna in prva sprememba v igri veliko boljša, agresivnejša, trda in sploh – obramba. Saj veste,...
tista tipična Zdovčeva obramba, s katero je tudi naredil sijajno kariero in ki ga je kot zaščitni znak spremljala ves čas njegovega igranja. Očitno je bilo potrebno kar nekaj časa, da so sedanji Olimpijini igralci dojeli kaj pravzaprav njihov trener želi. In da so dojeli kažejo predvsem zadnje tri tekme v državnem prvenstvu, v katerih je Union Olimpija skupaj prejela samo 147 točk, kar je 49 v povprečju. Geoplin Slovan je na domačem igrišču »uspel« doseči celih 39 točk (v drugi četrtini samo en koš iz igre), nekoliko bolje so se odrezali Koprčani v Tivoliju, ki so končali pri številki 44, še najbolje pa je na zadnji tekmi šlo Krki, ki je v Novem mestu dala celih 62 točk. Vendar predvsem po zaslugi padca koncentracije in očitno tudi volje košarkarjev Uniona Olimpije v zadnjih 10 minutah. Če bi Ljubljančani igrali vsaj približno v enakem tempu, kot prvih 30 minut, bi Krka težko presegla 50 točk. To pa že ni več slučaj ali trenutni navdih! Zdovcu je torej uspel prvi del naloge, ki si jo je zastavil, seveda pa bo morala njegova ekipa v enakem ritmu igrati vse do konca državnega prvenstva. V primeru, da jim bo to uspelo, je po mojem mnenju državno prvenstvo, ki naj bi bilo eno bolj zanimivih v zadnjih letih, praktično že odločeno. V Sloveniji v tem trenutki ni ekipe, ki bi se taki in tako dobro organizirani obrambi, kot jo je Olimpija prikazala predvsem na zadnji tekmi v Novem mestu, uspešno zoperstavila. Tako pripravljena in motivirana Union Olimpija pač ne more izgubiti ali zgrešiti v napadu toliko žog, kolikor jih lahko s tako obrambo pridobi nazaj. Ob daljši klopi in realno kvalitetnejših igralcih od vseh nasprotnikov v ligi UPC, bi to moralo zadostovati za nov domači naslov.
Tu pa se naloga Jureta Zdovca šele začenja, saj tisto, kar je več kot dovolj za osvojitev domačih naslovov, še zdaleč ni dovolj, niti za ligo NLB, kaj šele za Evroligo. Da bo obrambo dvignil še na višji nivo ne gre dvomiti, toda proti evropskim ekipam bo potrebno igrati, predvsem pa zadevati, tudi v napadu. Tega se še kako zaveda tudi Zdovc, ki je že povedal, da je zaključek letošnje sezone tudi svojevrsten test za večino njegovih igralcev. Tisti, ki ga bodo zadovoljili, bodo ostali, drugi bodo pač morali spakirati kovčke. Pa četudi imajo podpisane pogodbe še za kakšno leto.
In ko bo sezone konec, dejansko pa že veliko prej, bo potrebno sestaviti ekipo za naslednje leto. To bo seveda izključno naloga trenerja, torej Zdovca, toda pri tem bo zagotovo potreboval pomoč. Najboljša bi bila v obliki športnega direktorja, torej funkciji, ki se ji sedanje vodstvo tako zelo izogiba. Le tega bi moral izbrati Zdovc sam, saj bo šlo za njegovega najtesnejšega sodelavca, nekoga, ki mu bo maksimalno zaupal, ki bo njegova desna in leva roka in ki bo skupaj z njim 24 ur na dan na razpolago ekipi. Ob tem bi to moral biti človek s košarkarsko prepoznavnostjo v Evropi, z izkušnjami, znanjem in avtoriteto. Tak, ki bo svojemu trenerju pokril hrbet v odnosih tako do vodstva kluba, kot do igralcev, medijev in košarkarske javnosti oz. navijačev. Še posebej bo to pomembno v času, ko bo Zdovc vodil reprezentanco Slovenije v pripravah in na evropskem prvenstvu in ko bo odgovornost v rokah njegovega pomočnika Zorana Martiča. Ki ga je izbral sam in kot kaže potegnil pravo potezo. Zdovc kandidata za to mesto že ima, tudi njegovo ime ni skrivnost. Ob sebi bi rad videl Slobodana Subotiča, ki se je po končani karieri preizkusil v številnih vlogah, od trenerja, selektorja, menedžerja in tudi športnega direktorja v različnih, tudi košarkarsko zelo močnih državah. Slednje mu po mojem mnenju še najbolj leži, čeprav mu bodo slovenski košarkarski vseznalci in dežurni oblikovalci javnega mnenja zagotovo našli številne minuse. Toda ključna mora biti želja Jureta Zdovca in pri tem ne morejo imeti glavne besede niti predsednik kluba, niti direktor, še najmanj kak njun lokalni svetovalec.
Zakaj vse to trdim? Zato, ker sem videl kaj se zgodi, če trenerju ne dovoliš, da si izbere svoje pomočnike oz. sodelavce, če za sabo nima športnega direktorja, s katerim v najbolj kritičnih trenutkih vleče ključne poteze in ki je njegov zaupnik, svetovalec, sogovornik, velikokrat edini pravi prijatelj. Če bi takega človeka imel Aleksandar Džikić, bi mogoče še danes sedel na klopi Union Olimpije. Ob njegovem prihodu in podaljšanju pogodbe smo pač ocenili (in naredili napako), da ni finančnih možnosti za kaj takega. In ta napaka je Olimpijo stala veliko več, kot bi bila plača oz. pogodba športnega direktorja.
Menim, da je prišel čas, da Juretu Zdovcu vsi skupaj končno damo tisto, kar po Zmagu Sagadinu ni dobil noben trener v Unionu Olimpiji. Pa niso bili vsi slabi in nesposobni! To je zaupanje in potrpljenje! Dve stvari, ki sta osnova za kvalitetno, dolgoročno in uspešno delo.
PETER VILFAN
ZATO KER DŽIKIĆU NIHČE NI STAL OB STRANI. PRIŠEL BO ČAS KO BO KRKA